»Rodi me vsak dan drugačna zora, upajoč vdih, hvaležen izdih. Telo se ponižno dvigne v pokončen položaj. Radostim se človeške drže. Ni samoumevna. Čuvala jo bom. Ne smem pogledati navzdol, spodaj je preteklost, le majhen spust oči me lahko zamaje. Prihodnost? Zavisi samo od ravnovesja zdaj.«

»Dramatični mir, pozdravljam te in se ti zahvaljujem, da si me postavil na konico svojega noža. Loviti moram krhko ravnovesje, da ne zdrsim, solza, po tvojem rezilu. Nikjer ni nikogar.«

»Čas pa mineva in mineva … Otožna ob izgubljenih iluzijah, neutolažljivo žalostna ob smrtih, zrem v modro ravnino: morje ne obžaluje neštetih smrti valov, ki nenehno ponikajo na sipkem pesku obale, morje ve, da se v duši oceana rojeva nov vzgib, bodoča jata valov, neštetih, ponavljajočih se, med seboj v sorodu, a neponovljivih in enkratnih v naraščanju in usihanju, prelepih valov v živosti modrega življenja! Da mi je dano biti val!«

»Velikokrat tudi vidim, da umetnik, ki je našel svoj izraz, sam sebe reproducira in velikokrat je težko razločiti, kaj je osebni slog, kaj pa 'štancanje' tega, kar se dobro prodaja.«

»Sem pa v nekem trenutku prišel do točke, ko nisem več vedel, kako se sploh lotiti figure, in me je potegnilo v abstrakcijo.«

»To delo, ki me prikazuje, kako streljam na dva priseljenca, če je to umetniško delo, me ne nasmeji. Zakaj za vraga bi me to nasmejalo?«

»Njegova postavitev zajema nekakšen 'umetni realizem' našega obstoja, s katerim smo dosegli vrh človeškega absurda in ga prignali tako daleč, da vprašanje 'Kdo smo in kam gremo?' naenkrat ne zveni več domače.«

»Pika, črta, dodajanje, odvzemanje, zgoščanje in pojenjanje. Svet črno-bele, črnega in belega, intenzitete črnega na belem.«

»Njegov sproščen odnos do barve in oblike, opuščanje perspektive in vpeljevanje svojevrstne simbolike za prikazovanje nadnaravnega, nedoumljivega v obliki asociacij ustrezajo tudi teoriji Andrea Bretona.«